Menimo, da je to spletno mesto naše srečno mesto. Zatočišče stran od vseh drugih zmešnjav, ki nam jih življenje lahko prinese na pot, in zapis stvari, ki se jih bomo z veseljem spominjali nekoč po cesti. Zato sem okleval, ali bom ta teden obravnaval bombne napade v Bostonu tukaj, saj so tako daleč od sreče, kot si lahko.
preprosto bela proti grški vili
Toda dva dni preden mi je sploh padla ideja, da bi se lahko sodelovanje na dirki končalo tragično, sem storil prav to. Prejšnjo soboto sem tekel na 10 km v Richmond Cityju, ki ga je USA Today uvrstil poleg samega bostonskega maratona. Jaz in 40.000 drugih smo tekli 6,2 milje gor in dol po najbolj ikonični ulici našega mesta. To je bilo moje 12. zaporedno sodelovanje in veselil sem se, da ga bom izvedel in delil z vami tukaj (tako kot lani).
Ne glede na to, kako so me razburili ponedeljkovi dogodki – kot osebo, tekača in oboževalca mesta Boston – sem mislil, da to morda ponuja opomin na veselje, tovarištvo in občutek dosežka, ki ga je mogoče občutiti na dan dirke. je lahko koristen (čeprav majhen) poskus vrniti nekaj pozitivnega. Neverjetno je, koliko ljubezni je lahko na dan, ko se na tisoče tekačev gnete po ulicah mesta.
Med tisoči tekačev v Richmondu tistega dne je bila tudi moja družina. Osem nas je, če smo natančni. Tam je bil moj oče, ki teče z menoj že 10 let (čeprav ne dobesedno ob meni, saj je precej hitrejši). Moji sestri Carrie (roza srajca) in Katie (modra), slednja (skupaj z mojim svakom Martinom) je pripotovala iz New Yorka. Tudi moja sestrična Brenna in njen sin Tyler sta potovala (iz Severne Virginije), da bi tekla z nami. In tam v sredini je moja 12-letna nečakinja Olivia, ki je prvič tekla. Nismo vsi začeli ali končali skupaj, a je bil vseeno zelo družinski dogodek.
Imeli smo tudi družino ob strani, ki nas je spodbujala. Sherry, moja sestra Emily in moja mama so se pogumno ponudile (smo bile prevarane?) zabavale Claro in njene tri mlajše štiri bratrance po imenu Emanuel, John in Ben, medtem ko so potrpežljivo čakali na nekaj sekund, ko bi vsak od nas pritekel mimo . To je predanost, če mene vprašate.
kako visoko obesiti karnise
In na moje presenečenje, ko sem se približal, so vsi štirje otroci mirno sedeli v svojih vozičkih, mahali s kravjimi zvonci in se verjetno spraševali, kam vsi gredo. Mogoče smo vsi slišali tovornjak s sladoledom?
popravilo tal
Ta videz je videz nekoga, ki je pretekel skoraj 4 milje in pravkar dobil neverjeten zagon, ko je videl svojo ženo in otroka, kako se mu smehljata z robnika. PS: Bodite pozorni na množico tekačev, ki se približuje obratu na drugi strani ulice za mano.
To je bil tudi trenutek, ko sem opazil, kot je Sherry posnela pozneje na tej Instagram sliki, da si je Clara izbrala posebno obleko, da me bodri. Njena srajca Rad Like Dad in neonska tutu, ki se je ujemala z mojo srajco, ki mi ju je mimogrede pomagala izbrati prejšnji večer. Kakšno dekle. Mogoče bo nekega dne tekla z mano?
To je bil res nepozaben dan za našo družino. Zelo sem hvaležen ljudem, ki so nas bodrili (pa če sem bil z njimi v sorodu ali ne), predvsem pa ljudem, ki pomagajo pri organizaciji takšnih dogodkov. Z vsem srcem verjamem, da delajo čudovite stvari za nas kot posameznike, kot športnike in kot skupnosti. In upamo, da bodo lahko še naprej delali te čudeže, medtem ko poskušamo predelati in ozdraviti tragedijo tega tedna.
preprosto bela barva
PS: Runner's World je sestavil seznam načinov, kako lahko pomagati in pokazati podporo Bostonu če te zanima.
